lunes, 26 de septiembre de 2016

Gregor Strniša, Dos poemas

Estrellas

I

Era un viejo. Tan viejo, que olvidó su propio nombre.
Perdió todo lo que tenía, y mendigó.
De viejo se volvió completamente ciego.
Todos los días permanece sentado frente a la puerta desvencijada.

En las noches largas, cuando no puede dormirse,
recuerda siempre más vivamente los tiempos lejanos.
Durante el sueño de la mañana se levantan luego frente a él rostros conocidos.
Pero nunca puede recordar su nombre.

Porque está ciego, no puede ver las estrellas.
Pero se acuerda, que descansó como un hombre joven en otro tiempo en la cubierta del barco,
un viento de altura hizo girar de repente la ronda oscura de las nubes
y por un instante resplandecieron las coronas limpias de las estrellas.
                                 
II

Recuerda del otro lado del mar
el puerto bañado por el sol.
Allá en la plaza decapitaron a un hombre.
Recuerda al condenado y al verdugo.

El sable ancho alumbró como oro.
De lejos se vio todo como un juego.
De nuevo ve el brillante y decapitado cuerpo
y el verdugo, cuya cabeza oculta el sayal.

Y otra vez permanecen tras él,
pequeños y más pequeños, los blancos muros de la ciudad,
de nuevo siente en sí el lento, eterno ritmo del camino –
avanzan, y el desierto los acompaña.

III

Alrededor y alrededor de la baja cabaña de la noche
bosques de luz: soles, las estrellas, las estrellas.
En el umbral derruido el hombre viejo está sentado,
un insecto oscuro silenciosamente corre por las paredes.

Es muy viejo, oculta el rostro entre las palmas,
frente a él no hay nada, tras él solo figuras fantasmales del recuerdo.
Algo en la oscuridad – como la espada, como el yelmo –
a veces por momentos confuso resplandece.

Las constelaciones opacamente iluminan frente a los ojos ciegos,
cuando descansa inclinado en medio de su propia sombra.
Alrededor y alrededor las cabañas bajas de la noche
Bosques de luz: soles, las estrellas, las estrellas.

IV

Avanzan. Y el desierto los acompaña.
el camello sigue al camello a través de la oscuridad.
A caballo va con ellos una mujer cubierta con un velo.
Los leones en las rocas se despiertan.

El desierto arrugado como abrigo de dios
bajo las patas del animal silenciosamente cruje.
La joven está erguida en la montura como una estatua.
Nadie vio aún sus ojos.

Avanzan. Y el desierto los acompaña.
El rechinar de las monturas. El camino que va hacia la oscuridad.
En la distancia ladra la sombra del chacal,
en el cielo nocturno despunta Orión.

V

Un hombre muy viejo. Olvidado, gris y ciego.
A veces deambula por la ciudad, con un bastón tantea delante de él,
como si caminara a través de un gran sótano negro,
donde solo es alucinación el sonoro rumor de la calle.

Después de nuevo se sienta frente a la puerta desvencijada.
Delante de los ojos ciegos se estremece
la oscura ola del mar, el desierto pálido
y la lejana línea de las montañas azuladas.

Avanzan sobre las montañas altas como rascacielos.
Las pendientes ventosas, la nieve blanca resplandeciente,
el pasos de montaña frío y el camino a los valles largos, cálidos,
donde brillan, como estrellas, las luces de las ciudades nuevas.


Cosmos

I

Esos, los que se fueron lejos, contaron,
que allá hay más y más, demasiadas estrellas.
No solo sobre la cabeza, inclusiva bajo los pies,
y como una manzana en la lejanía el planeta natal.

Estás solamente parado en el suelo de tu nave,
en la absoluta lejanía no hay dónde estar parado en el suelo.
De las estrellas bajo los pies se espantaron,
y cayeron, viejos, de nuevo en este mundo.

Sentados en el mundo en sillas duras,
en la blanda tela de nuestras ropas,
dormidos en las noches lluviosas bajo los techos,
junto a sus no amadas mujeres.

II

Lo que más extrañamos fueron las mujeres,
dijo el investigador del cosmos
y al mismo tiempo parpadeó rápidamente,
porque junto a él estaba sentada su mujer.

De nuevo se sirvió vino,
tinto, con la presa de caza,
y se sonrió mientras se limpiaba la boca,
cuando bebía.

Esos saben todo acerca del cosmos:
el cosmos, ahí yo estoy en casa,
lo conozco mejor que mi propio bolsillo,
todavía alguna vez iré de excursión para allá.

III

Esos, los que se fueron lejos, informaban
escasamente, cada vez menos.
Los persigue alguna visión,
ahora un visible espectro, ahora apenas una voz.

La voz de la música desde algún lugar afuera de la nave,
adentro el golpeteo desde todas partes,
justo cuando te estás durmiendo,
se acuesta en la oscuridad con vos un cuerpo extraño.

Acá afuera hasta hay menos estrellas –
allá en algún lugar gira una mancha blanca en la oscuridad…
De las estrellas regresan cada vez menos,
ahora sin orejas, ahora sin ojos.

IV

¿Ojos?, repitió el héroe cósmico,
¡para qué quiero los ojos en la Tierra!
Oídos tengo, para escucharlos,
y boca, para comer algo o fumar.

Tres hermanas, todas de blanco, se apuraron
y fueron a encenderlo.
Sobre la punta ardiente, una columnita de humo
nos miraron los anteojos negros.

Ojos – por un instante el hombre enmudeció,
quién en el mundo aún necesita ojos,
se rio, extendió la mano,
abrió el diario, como si quisiera leerlo.

V

Esos, los que llegaron más y más lejos,
fueron los más lacónicos,
ellos preferían preguntarnos,
mientras respondían: no, aquí no hay más estrellas.

Ciertamente, los mensajes de su nave
todavía ondean de regreso hacia nosotros,
ya ninguno de nosotros entiende esos signos,
como si llamara, en su lengua, algún fantasma.

Me atemoriza, reconoció el profesor,
que ya están demasiado lejos en el espacio
y no podrán regresar más,
para siempre se quedarán en el cosmos.


Traducción de Julia Sarachu


Zvezde

I

Bil je star mož. Tako star, da je pozabil svoje ime.
Zgubil je vse, kar je imel, in je beračil.
Od starosti je postal čisto slep.
Vse dneve poseda pred razpadlimi vrati.

V dolgih nočeh, ko ne more zaspati,
se zmeraj bolj živo spominja davnih let.
V jutranjem spanju vstajajo potem pred njim znani obrazi.
Nikoli pa se ne more spomniti na svoje ime.

Ker je slep, ne more videti zvezd.
Spominja pa se, da je ležal kot mlad mož nekoč na krovu ladje,
visoki veter je naenkrat temni vrtiljak oblakov zavrtel
in so se čiste krone zvezd za hip zalesketale.

II

Spominja se na drugi strani morjá
od sonca obsijanega pristanišča.
Tam so na trgu obglavili moža.
Spominja se osojenca in krvnika.

Široki meč se je zasvetil kot zlato.
Iz daljave je bilo vse videti kot igra.
Spet vidi bleščeče, obglavljeno telo
in rablja, ki mu skriva glavo raševina.

Potem pa spet ostanejo za njim,
manjši in manjši, beli zidovi mesta,
spet čuti v sebi počasni, večni ritem poti –
gredo naprej, puščava pa jih spremlja.

III

Okoli in okoli nizke koče noči
gozdovi luči: sonca, zvezde, zvezde.
Na razbitem pragu stari mož sedi,
temna žuželka tiho brzi čez stene.

Zelo je star, obraz skriva v dlaneh,
pred njim ni nič, za njim samo prividne slike spomina.
V temi se kdove kaj – kot meč, kot šlem –
včasih za hip nejasno zasvetlika.

Ozvezdja motno sijejo pred slepimi očmi,
ko sedi sklonjen sredi lastne sence.
Okoli in okoli nizke koče noči
gozdovi luči: sonca, zvezde, zvezde.

IV

Gredo naprej. Puščava pa jih spremlja.
Velblod sledi velblodu skoz temo.
Na konju jezdi z njimi zastrta ženska.
Levi na skalah se prebujajo.

Kot plašč boga nagubana puščava
pod nogami živali tiho šelesti.
Dekle je v sedlu kakor kip vzravnana.
Nobeden ni še videl njenih oči.

Gredo naprej. Puščava pa jih spremlja.
Škripanje sedel. Pot, ki gre v temo.
V daljavi zalaja šakalova senca,
na nočnem nebu vzide Orion.

V

Zelo star mož. Pozabljen, siv in slep.
Včasih stopa po mestu, s palico tipaje predse,
kakor da hodi skoz veliko črno klet,
kjer je samo prisluh glasni šum ceste.

Potem spet sede pred razbita vrata.
Pred slepimi očmi mu vztrepeta
temni val morja, bleda puščava
in daljna črta modrikastih gora.

Gredo naprej čez nebotične gore.
Vetrovna pobočja, bleščeče beli sneg,
mrzli prelazi in pot v doline, dolge, tople,
kjer sijejo, kot zvezde, luči novih mest.


Vesolje

I

Ti, ki so šli daleč, so pripovedovali,
da je tam več in več, preveč zvezd.
Ne samo nad glávo, celó pod nogami,
in kot jabolko v daljavi rodni planet.

Na tleh stojiš samo v svoji ladji,
v daljavi sámi ni kje stati na tleh.
Zvezd pod nogami so se zbali,
padli, stari, nazaj na ta svet.

Sede na svetu na trdnih stolih,
v mehkem blagu naših oblek,
spe v deževnih nočeh pod stropi,
zraven svojih neljubljenih žensk.

II

Žensk smo najbolj pogrešali,
je rekel raziskovalec vesolja
in zraven hitro trenil z očmi,
ker je ob njem sedela soproga.

Znova si je natočil vina,
rdečega, k divjačini,
in se zraven še kar nasmihal,
si brisal usta, ko je pil.

Ti vedo o vesolju vse:
vesolje, tam sem jaz doma,
poznam ga bolje kot svoj žep,
na izlet bom še kdaj skočil tja.

III

Ti, ki so šli dalj, so sporočali
zmeraj redkeje, zmeraj manj.
Da jih lovi nekak privid,
vidna prikazen zdaj, zdaj komaj glas.

Glas godbe od nekod zunaj ladje,
znotraj trkanje od povsod,
kadar pa ravno padaš v spanje,
léže v temi k tebi tuje telo.

Celó zvezd je tukaj zunaj manj –
tam nekje se vrti bela pega v temí ...
Teh pride dosti manj nazaj,
zdaj brez ušes, zdaj brez oči.

IV

Oči? je ponovil vesoljski junak,
kaj pa bi tu na Zemlji z očmi!
Ušesa, da vas poslušam, imam,
in usta, da kaj pojém, pokadim.

Tri sestre, vse v belem, so poskočile
in mu hitele prižgati.
Čez žarečo konico, dimni stebriček
so zrli v nas črni naočniki.

Oči – je za hip premolknil mož,
kdo na svetu še rabi oči,
se je zasmejal, iztegnil rokó,
odprl, kot da bi rad bral, časopis.

V

Tisti, ki so prišli najbolj daleč,
so bili najbolj kratkih besed,
oni so nas spraševali raje,
odgovarjali vmes: ne, tu ni več zvezd.

Res, sporočila iz njihove ladje
še zdaj valové nazaj do nas,
od nas pa nihče ne zna več teh znamenj,
kot bi klical, v svojem jeziku, kak strah.

Strah me je, je profesor priznal,
da so že predaleč v prostoru
in ne bodo več mogli nazaj,
za zmeraj bodo ostali v vesolju.

Gregor Strniša (Ljubljana, 1930-1987)
De Vesolje [El universo], Ljubljana, Cankarjeva Založba, 1983.

No hay comentarios:

Publicar un comentario