Y bien, ahora estamos
solos,
no hay más que nosotros
dos.
Y sin embargo no te
dejaré;
no vas a descansar ni aplacarte,
éste es sólo el comienzo
de tu tarea,
escucharás mi silencio,
dice más mi silencio,
en él estás condenado al abismo de la verdad.
Ahora escucha como jamás
lo has hecho,
bestia sin ojos ni
lengua,
monstruo sólo con oídos.
Mi espíritu habla sin voz,
inaudible, grita y aúlla
de gozo, porque estás
aquí
y
porque me oyes, Gran Sospecha,
ávida de revelaciones.
Mi silencio abre libros
y manuscritos
peligrosos,
diccionarios y profecías
antiguas verdades y
leyes,
historias de lealtad y
tormentos.
No puedes descansar.
Debes devorar, engullir,
monstruoso,
te atragantas más y más,
tu oído está cada vez
más fatigado,
y sin embargo, no puedes
interrumpirme
y nada puedes
responderme,
llega mi hora,
te avergüenzo y te
difamo
escondes, estafas,
estrago
escoria, esclavo,
estigio
máquina, extermina,
extermina,
engulles tu vergüenza
y no puedes parar
y responderme
porque eres un monstruo,
porque tienes sólo oídos
y sólo vientre de
traidor
pero no tienes lengua ni
verdad
no puedes llamarme débil
no puedes llamarme
fuerte
no puedes pronunciar
clemencia, desesperación,
no puedes gritar detente,
estás acalorado por la
furia servil
yo te saludo, ser
mutilado,
digo que es bueno que
estés aquí,
me hace inmensamente
bien
que estés noche y día en
el muro,
maldita prolongación,
oído abyecto de la Gran Sospecha ,
vientre infernal de
poder inhumano,
que noche y día tiembla
de debilidad,
has despertado mi
fuerza,
mi fuerza unívoca e
indivisa,
no puedo endosarte
nada distinto de lo que yo mismo soy,
soy lo que soy,
inquietud y búsqueda,
franqueza y dolor,
lo mismo y más de lo
mismo,
fe, esperanza, amor
tu gran contrasospecha,
soy lo que soy,
no puedes partirme
ni ponerme un doble,
jamás me atraparás
en la mentira o el
cálculo
jamás serás verdugo de
mi conciencia
seguirás engullendo mi
dicha,
de vez en cuando mi
pena,
eres mi enemigo
mi compañero infértil,
tan completamente otro e
inhumano,
que no puedes romper la
cadena
ni enloquecer ni cometer
suicidio.
Ahora veo
que te he extenuado,
tu cola se ha aquietado
y sin embargo esto es
sólo un esbozo
de mi venganza;
mi verdadera venganza es
el poema,
jamás me descubrirás ni
me conocerás,
ninguna luz alumbra los
oídos,
los oídos han cobrado
vida con el viento
y con el paso del
tiempo;
y cuando pase el tiempo
se callarán;
yo soy lengua, llama,
fuego que ha ardido
y no dejará de arder
ni de quemar.
Traducción de Florencia Ferre
Mikrofon v zidu
Tako, zdaj sva sama,
nikogar ni več razen
naju.
In vendar te ne bom
pustil,
ne boš si spočil in se
umiril,
zdaj šele se začenja
tvoje opravilo,
poslušal boš moj molk,
moj molk je zgovornejši,
v njem si obsojen na
brezno resnice.
Zdaj prisluhni, kakor še
nisi,
zver brez oči in jezika,
pošast zgolj z ušesi.
Moj duh govori brez
glasu,
neslišno kriči in tuli
od radosti, da si tu
in da me slišiš, Veliki
Sum,
pohlepen na razodetja.
Moj molk odpira knjige
in nevarne rokopise,
besednjake in preroke,
stare resnice in zakone,
zgodbe o zvestobi in mukah.
ne moreš si počiti.
goltati moraš, strašno
poziraš,
vedno bolj se dušiš,
uho ti je vedno bolj
utrujeno,
in vendar me ne moreš
prekiniti
in nič mi ne moreš
odgovoriti,
prihaja moja ura,
sramotim te in te
psujem,
skrivaš, slepar,
strupar,
skrunilec, suženj,
satan,
stroj, smrt, smrt,
poziraš svojo sramoto
in ne moreš nehati
in mi odgovoriti,
ker si pošast,
ker imaš samo ušesa
in samo izdajalski
trebuh,
nimaš pa jezika in
resnice,
ne moreš mi reči slabič,
ne moreš mi reči silak,
ne moreš izgovoriti
milost, obup,
ne moreš krikniti nehaj,
ves si vroč od
suženjskega besa,
bodi ozdravljeno
pohabljeno bitje,
pravim ti, dobro je, da
si tu,
neizrečeno prav mi je,
da si noč in dan v zidu,
prekleti podaljšek,
zavrženo uho Velikega
Suma,
peklenski trebuh
nečloveške sile,
ki se noč in dan trese
od slabosti,
zdaj si prebudil mojo
moč,
mojo enotno in nedeljeno
moč,
ne morem ti podtakniti
nič drugega od samega
sebe,
sem, kar sem,
nemir in iskanje,
odkritost in bolečina,
istost in kar naprej
istost,
vera, upanje, ljubezen,
tvoj veliki protisum,
sem, kar sem,
ne moreš me razdeliti
in me napraviti
dvojnika,
nikoli me ne boš ujel
v laži ali računu,
nikoli ne boš rabelj
moje vesti,
kar naprej boš poziral
mojo radost
in tu pa tam mojo
žalost,
da si mi sovražnik,
moj nerodovitni
bližnjik,
tako popolnoma drugi in
nečloveški,
da se ne moreš strgati z
verige
niti zblazneti ali
napraviti samomora.
Zdaj vidim,
da sem te upehal,
tvoj rep se je umiril,
in vendar je to šele
osnutek
mojega maščevanja,
moje pravo maščevanje je
pesem,
nikoli me ne boš odkril
in spoznal,
nobena luč ne sveti
ušesom,
ušesa so zaživela z
vetrom
in z minevanjem
in bodo z minevanjem
utihnila,
jaz pa sem jezik -
plamen,
ogenj, ki je zagorel
in ne bo nehal goreti
in žgati.Edvard Kocbek (Sveti Juri ob Ščavnici, 1904 - Ljubljana, 1981)
No hay comentarios:
Publicar un comentario