sábado, 28 de mayo de 2016

Edvard Kocbek, El micrófono en el muro

Y bien, ahora estamos solos,
no hay más que nosotros dos.
Y sin embargo no te dejaré;
no vas a descansar ni aplacarte,
éste es sólo el comienzo de tu tarea,
escucharás mi silencio,
dice más mi silencio,
en él estás condenado al abismo de la verdad.
Ahora escucha como jamás lo has hecho,
bestia sin ojos ni lengua,
monstruo sólo con oídos.
Mi espíritu habla sin voz,
inaudible, grita y aúlla
de gozo, porque estás aquí
y porque me oyes, Gran Sospecha,
ávida de revelaciones.
Mi silencio abre libros
y manuscritos peligrosos,
diccionarios y profecías
antiguas verdades y leyes,
historias de lealtad y tormentos.
No puedes descansar.
Debes devorar, engullir, monstruoso,
te atragantas más y más,
tu oído está cada vez más fatigado,
y sin embargo, no puedes interrumpirme
y nada puedes responderme,
llega mi hora,
te avergüenzo y te difamo
escondes, estafas, estrago
escoria, esclavo, estigio
máquina, extermina, extermina,
engulles tu vergüenza
y no puedes parar
y responderme
porque eres un monstruo,
porque tienes sólo oídos
y sólo vientre de traidor
pero no tienes lengua ni verdad
no puedes llamarme débil
no puedes llamarme fuerte
no puedes pronunciar clemencia, desesperación,
no puedes gritar detente,
estás acalorado por la furia servil
yo te saludo, ser mutilado,
digo que es bueno que estés aquí,
me hace inmensamente bien
que estés noche y día en el muro,
maldita prolongación,
oído abyecto de la Gran Sospecha,
vientre infernal de poder inhumano,
que noche y día tiembla de debilidad,
has despertado mi fuerza,
mi fuerza unívoca e indivisa,
no puedo endosarte
nada distinto de lo que yo mismo soy,
soy lo que soy,
inquietud y búsqueda,
franqueza y dolor,
lo mismo y más de lo mismo,
fe, esperanza, amor
tu gran contrasospecha,
soy lo que soy,
no puedes partirme
ni ponerme un doble,
jamás me atraparás
en la mentira o el cálculo
jamás serás verdugo de mi conciencia
seguirás engullendo mi dicha,
de vez en cuando mi pena,
eres mi enemigo
mi compañero infértil,
tan completamente otro e inhumano,
que no puedes romper la cadena
ni enloquecer ni cometer suicidio.
Ahora veo
que te he extenuado,
tu cola se ha aquietado
y sin embargo esto es sólo un esbozo
de mi venganza;
mi verdadera venganza es el poema,
jamás me descubrirás ni me conocerás,
ninguna luz alumbra los oídos,
los oídos han cobrado vida con el viento
y con el paso del tiempo;
y cuando pase el tiempo se callarán;
yo soy lengua, llama,
fuego que ha ardido
y no dejará de arder
ni de quemar.
Traducción de Florencia Ferre


Mikrofon v zidu

Tako, zdaj sva sama,
nikogar ni več razen naju.
In vendar te ne bom pustil,
ne boš si spočil in se umiril,
zdaj šele se začenja tvoje opravilo,
poslušal boš moj molk,
moj molk je zgovornejši,
v njem si obsojen na brezno resnice.
Zdaj prisluhni, kakor še nisi,
zver brez oči in jezika,
pošast zgolj z ušesi.
Moj duh govori brez glasu,
neslišno kriči in tuli
od radosti, da si tu
in da me slišiš, Veliki Sum,
pohlepen na razodetja.
Moj molk odpira knjige
in nevarne rokopise,
besednjake in preroke,
stare resnice in zakone,
zgodbe o zvestobi in mukah.
ne moreš si počiti.
goltati moraš, strašno poziraš,
vedno bolj se dušiš,
uho ti je vedno bolj utrujeno,
in vendar me ne moreš prekiniti
in nič mi ne moreš odgovoriti,
prihaja moja ura,
sramotim te in te psujem,
skrivaš, slepar, strupar,
skrunilec, suženj, satan,
stroj, smrt, smrt,
poziraš svojo sramoto
in ne moreš nehati
in mi odgovoriti,
ker si pošast,
ker imaš samo ušesa
in samo izdajalski trebuh,
nimaš pa jezika in resnice,
ne moreš mi reči slabič,
ne moreš mi reči silak,
ne moreš izgovoriti milost, obup,
ne moreš krikniti nehaj,
ves si vroč od suženjskega besa,
bodi ozdravljeno pohabljeno bitje,
pravim ti, dobro je, da si tu,
neizrečeno prav mi je,
da si noč in dan v zidu,
prekleti podaljšek,
zavrženo uho Velikega Suma,
peklenski trebuh nečloveške sile,
ki se noč in dan trese od slabosti,
zdaj si prebudil mojo moč,
mojo enotno in nedeljeno moč,
ne morem ti podtakniti
nič drugega od samega sebe,
sem, kar sem,
nemir in iskanje,
odkritost in bolečina,
istost in kar naprej istost,
vera, upanje, ljubezen,
tvoj veliki protisum,
sem, kar sem,
ne moreš me razdeliti
in me napraviti dvojnika,
nikoli me ne boš ujel
v laži ali računu,
nikoli ne boš rabelj moje vesti,
kar naprej boš poziral mojo radost
in tu pa tam mojo žalost,
da si mi sovražnik,
moj nerodovitni bližnjik,
tako popolnoma drugi in nečloveški,
da se ne moreš strgati z verige
niti zblazneti ali napraviti samomora.
Zdaj vidim,
da sem te upehal,
tvoj rep se je umiril,
in vendar je to šele osnutek
mojega maščevanja,
moje pravo maščevanje je pesem,
nikoli me ne boš odkril in spoznal,
nobena luč ne sveti ušesom,
ušesa so zaživela z vetrom
in z minevanjem
in bodo z minevanjem utihnila,
jaz pa sem jezik - plamen,
ogenj, ki je zagorel
in ne bo nehal goreti
in žgati.

Edvard Kocbek (Sveti Juri ob Ščavnici, 1904 - Ljubljana, 1981)

No hay comentarios:

Publicar un comentario